anton komat,bošjan zupančič,feminizirani,jana,moški,pesticidi,poženščeni,revija jana,sociopati

1. JANA ŠT.49 4.12.2012
V KRIZI SMO, KER MOŠKI NISO DEDCI
To, da je zahodna civilizacija' v krizi, čivkajo že vrabci. Teorij o tem, zakaj
je tako, je tudi mnogo. Ena drznejših je ta, da smo sami sebe zastrupili s
hormonskimi motilci, ki jih prejemamo s hrano, zrakom in vodo. Zato
smo se ljudje v petdesetih letih spremenili bolj kot prej v tisočletjih. Še
posebno moški naj bi zaradi tega izgubili identiteto in povzročili
svetovno krizo.
Tekst: MATEJA A. HRASTAR
Teorija je res drzna.
Njeni zagovorniki
posledice
zastrupljevanja s
hormonskimi motilci,
strupenimi
kemikalijami, ki jih
vnašamo v telo,
namreč implicirajo na
družbo. Neposredna
posledica, ki jo
hormonski motilci
pustijo v telesu, je, da moški izgubljajo svojo moškost. Tako telesno kot
miselno. Poženščeni moški se spremenijo v narcisoidne psihopate, ki svet
vodijo v propad, saj se najraje igrajo v politiki in financah. Svet lahko pred
propadom reši le to, da bi moški spet postali dedci, ženske pa bi nazaj
prevzele svojo feminilno vlogo. A to bi se moralo dogajati v okolju, ki bi
bilo očiščeno kemičnih strupov.
Vse skupaj se res sliši kot še ena v nizu teorij zarot, cepljenih na
feminizem. Toda prav te dni je pri nas izšla knjiga, v kateri o tej teoriji
pišejo zelo ugledni Slovenci. Tretja od suhih krav, s podnaslovom
Razprave o razlogih za razsulo, je tretja knjiga Boštjana M. Zupančiča, ki
se ukvarja s to tematiko. Tokrat je to zbornik razprav uglednih
raziskovalcev: okoljevarstvenika Antona Komata, antropologinje Vesne
Godina, urednika Alija Žerdina, mikrobiologa Gorazda Pretnarja in drugih.

2. Sedaj sledi osebno priznanje: teorija se mi je zdela za lase privlečen
izgovor moških. Češ, nismo mi moški krivi, da smo izgubili identiteto, to
so povzročili DDT in druge strupene spojine, ki jih matere že petdeset let
nevede vnašajo v telo in tako deformirajo moške fetuse. Toda ko sem
prebrala knjigo, se je izkazalo, da bi bila teorija lahko verjetna. Še
posebno v delu, ki razčlenjuje prisotnost in posledice hormonskih
motilcev v okolju. In če o njej pišeta dva tako vidna in pomembna moška,
kot sta Anton Komat in Boštjan M. Zupančič, prvi vodilni slovenski
okoljevarstvenik in drugi sodnik na Evropskem sodišču za človekove
pravice v Strasbourgu, že mora biti nekaj na tem.
Hormonski motilci, krivci za propad sveta.
Znanstveno se te teze loti Anton Komat. Če pomislimo, da je kemična
industrija proizvedla skoraj sto tisoč sintetičnih kemikalij, med katerimi je
testiran le odstotek, je velika verjetnost, da so med njimi tudi take,
katerih posledic na človekov organizem še ne poznamo. Ko so v
petdesetih letih masovno uporabljali pesticid DDT, so se pojavile prve
raziskave o hormonskih motilcih. S poskusi na živalih, recimo na
petelinčkih, so znanstveniki dokazali, da kemikalije vplivajo na moško
plodnost. Kemikalije v DDT so namreč povzročale večje izločanje
estrogena, ženskega spolnega hormona, tudi v moških telesih. Kasneje so
z raziskavami odkrili pri ljudeh šokantne znake: v petdesetih letih, kolikor
so v uporabi kemikalije, ki motijo naravno izločanje hormonov v
človeškem telesu, se je denimo število spermijev, ki jih proizvede zdrav
mlad moški, prepolovilo. Prav tako raven testosterona. Moški počasi,
počasi nehajo biti moški. Hormonski motilci, ki jih ženske vnesejo v telo
že med nosečnostjo, moške kemično kastrirajo, trdi Komat.
Zlasti nevarni so pesticidi in dioksini. Med njimi je cel seznam
takih, ki vplivajo na naše telo, še bolj neznano pa je delovanje koktajlov
teh kemikalij. V telo prehajajo z zaužitjem, preko kože in z zrakom.
»Vsaka snov, za katero samo obstaja sum, da je nevarna, bi se morala
prepovedati,« meni Komat. Tako naj bi bilo načelo Evropske skupnosti.
Toda tako kot v vsaki dobri teoriji zarote so prisotne tudi temne sile, v
tem primeru lobi močne kemične industrije, ki je zavrl ves trud v tej
smeri. Zato se moramo zavarovati sami. Preventivno se lahko noseča
ženska zavaruje tako, da stopi v kemijsko karanteno. Svojega moškega

3. fetusa sicer kljub temu ne bo mogla popolnoma zavarovati, saj je del
strupenih snovi že nakopičen v njeni maščobi. V skandinavskih državah
imajo posebno izobraževanje za deklice, da jih podučijo, kako naj se
prehranjujejo, da ne bodo onesnažile svojih teles. Eden najhujših virov
hormonskih motilcev je plastika. »Plastika mora stran od hrane in
pijače,« opozarja Komat. Med hudimi zastrupljevalci so tudi kozmetika in
hišna čistila.
Torej ženske, če želimo rešiti svet in moške spet narediti moške, se
moramo vrniti k steklenicam za mleko, olivnemu olju za obraz in kisu za
čiščenje kopalnice. Kaj še čakamo, svet spet stoji na ženskah. In še
opozorilo: če za svoje otroke izbirate moškega, ki je še pravi moški,
bodite pozorne na dolžino kazalca in prstanca - pri kemično kastriranih
moških je kazalec daljši od prstanca.
Anton Komat, okoljevarstvenik
Pozabili smo na ženski način razmišljanja
Hormonski motilci ne vplivajo le na telesne značilnosti moških, temveč
tudi na možgane, kajne?
Posledica vplivov kemikalij na moški fetus je tudi pomanjkljiva
maskulanizacija možganov. Med ženskimi in moškimi možgani so razlike
pogojene s človeško evolucijo. Ženske kot nabiralke so usmerjene tako,
da imajo širši horizontalni pogled, moški kot lovci so linearno usmerjeni k
enemu cilju. Velike so tudi razlike v vedenjskih vzorcih, zato govorimo o
tipično ženskih in tipično moških lastnostih. Zaradi hormonskih motilcev
pa se možgani moških fetusov ne maskulanizirajo, temveč obtičijo na pol
poti, postanejo interseksualni. To je katastrofa! Ženske pogrešajo prave
dedce, ki jih je vse manj. Pravih naravnih moških tako rekoč ni več. To je
moški, ki se bori in nudi varnost svoji ženski ter otrokom, je zaščitnik
družine tako, da varuje njen teritorij. Ženska daje toplino, objem in
ljubezen, moški pa varnost in moralni zakon. Moralno-etične življenjske
norme je otrokom vedno vzpostavil oče. Na njih temelji tudi naravno
pravo človeka vseh časov. Nič čudnega, če se molitev začne: v imenu
očeta.
Se pravi, da se mora v družino vrniti patriarhalni moški, ženska pa se

4. mora vrniti za štedilnik?
Ne, sploh ne. Odnosa med moškim in žensko ne vidim v enakopravnosti,
temveč v enakovrednosti, ki izhaja iz naravne biološke delitve vlog obeh
spolov. Enakopravnost, ki je le črka na papirju, je pogosto iluzija, ki ne
rešuje ničesar. Moški in ženska lahko polno zaživita le v
komplementarnosti svojih naravnih vlog, ki sta popolnoma enakovredni.
V dvesto letih smo ustvarili družbo, ki sloni na racionalnem tehničnem
umu, svet po moški podobi, ki je butast, nasilen, brez čustev in
harmonije, brez naročja in topline. Pozabili smo na ženski način
razmišljanja, na drugi pol človekovega uma, na domišljijo, čustveno
inteligenco in intuicijo.
Toda v zahodni civilizaciji v zadnjih petdesetih letih ta koncept ne obstaja
več. Ženske ne potrebujejo več moškega kot zaščitnika družine in doma,
ker so same prevzele to funkcijo.
Seveda, ker moški ne znajo več biti moški. Sodobni moški so
interseksualni, niso ne moški ne ženske z vidika psihiatrije pa v skrajni
obliki narcisoidni psihopati. Gre za večno nedorasle mamine sinčke, ki ne
znajo prevzeti vloge naravnega moškega. Dve skupini ženske populacije
sta zaradi tega zelo prizadeti. Prva so ženske v obdobju rodnosti, ki ne
najdejo moškega, ki bi bil primeren oče njihovim otrokom. Mnogo žensk
v rodni dobi niti nima partnerja, ker nimajo nobene želje, da bi živele z
neodgovornim, samovšečnim narcisom, ki trikrat na dan kliče svojo
mamo. Poleg tega pa v kopalnici s svojo kozmetiko zasede več prostora
kot ženska. Druga populacija, ki je prizadeta, pa so mame s sinovi, ki
popkovine niso presekale drugič, v puberteti, ko bi se morali dečki
iniciirati v moške. Tako ženske srednjih let, ki so dandanes še v cvetu
svoje privlačnosti in ženskosti, živijo s sinovi, ki jih dobesedno zajedajo -
finančno, zasedajo jim dom in odganjajo možne partnerje. To je
incestoiden odnos.
Ali je res kriza, v kateri smo, zgolj posledica tega, da moški niso moški?
Gre za moške, ki imajo razkrojen ego, ki so egocentrični, ne premorejo
nobene empatije in so brez osnovne etike ter morale. Taki nededci niso
sposobni neposrednega soočenja, so pa zelo učinkoviti v virtualnem

5. svetu, v svetu bančnih transakcij, vrednostih papirjev in podobno. Zato ni
naključje, da se je kriza začela v bančnem sektorju, ki ga obvladujejo
narcisoidni psihopati. Ti so sicer zelo vljudni, privlačni, ljudi hitro
prepričajo, a to je le krinka, saj za njo stoji bitje, ki ni sposobno prav
nobenih čustev razen egoističnih.
Ti moški so tudi politiki?
Seveda, to je njihovo najljubše igrišče. Toda imajo lahko dve podobi in pri
nas v Sloveniji imamo obe. Ena je podoba mača, navideznega vojaka,
drugo stran kovanca predstavlja narcisoidni nastopač. Državljani lahko le
gledamo to predstavo kot v teatru, ne da bi veliko vedeli o igri. Zgolj od
informiranosti gledalca je odvisno, kako razume igro.
Se pravi, recept za rešitev krize je, da moški spet postanejo moški in
ženskam pustijo, da so ženske?
Tako je. Oba spola se morata vrniti k primarnim biološkim vlogam, ki sta
jih imela v razvoju človeške vrste več kot 200.000 let. Vprašanje pa je, ali
je kemično kastriran moški tega sposoben. Defekt kemične kastracije
namreč dedujejo moški potomci.
Boštjan M. Zupančič, sodnik na Evropskem sodišču za človekove pravice
Epidemija brezobzirne neodgovornosti
Kako smo pristali v diktaturi narcisoidnih psihopatov?
Odgovor na vaše vprašanje je
precej preprost, pa vsak ga
lahko vidi na lastnem
televizijskem ekranu, kadar
gleda tiste, ki tako ali
drugače, hladno in
preračunano manipulirajo z
javnim mnenjem.
Demokracija je postala
sprevržen poligon za
manipuliranje z javnim
mnenjem. Po določenem

6. času jih volivci, kot Berlusconija, Sarkozyja itd., sicer prepoznajo in
odslovijo, pa je zato usodno odločilno, da ljudje razumejo, za kaj pri tem
gre. Morajo jih dešifrirati, preden pridejo do vzvodov moči. Toda
sociopati seveda ne delujejo samo v politiki. Morda z enim od njih živite
v skupnem gospodinjstvu.
Ali so med našimi politiki tudi sociopati?
Že Platon je govoril, da demokratični politik mora lagati. Ker ne sme
izgubiti podpore javnega mnenja, si ne more privoščiti, da bi bil javno
resnicoljuben. Platon je tudi vztrajal, da mora vladati prava elita. Problem
v vseh tranzicijskih družbah pa je, da so elito v času militantnega
egalitarizma, komunizma tako ali drugače odpravili ali celo pobili. Vse
postkomunistične družbe so danes obglavljene. Tudi v naši politiki zato
vlada huda negativna selekcija, ravno televizijski ekran in ženska intuicija
pa lahko prispevata k temu, da se jih izloči iz igre.
Ali je v sodobni družbi sploh še mogoče iskati skupne vrednote?
Menim, da je optimizem prijetna oblika nespameti. Razpad vrednot je
vedno hitreje napredujoče dogajanje, ki je tudi v samem korenu
svetovne gospodarske krize. Brez meril o tem, kaj se spodobi in kaj ne, ne
more biti poslovnosti, kje šele ustvarjalne delitve dela. Neki vodilni
politik mi je, ko sem ga vprašal, kaj misli o prvih dveh mojih knjigah,
rekel: »Seveda, gre za epidemijo neodgovornosti...« Z besedo
»neodgovornost« je povzel vse težave v slovenskem prostoru. No, in
vprašati se je seveda treba, kako nam je uspelo, da smo v dvajsetih letih
samostojnosti vse zapravili in prišli na kant.
Ja, kako nam je uspelo, da smo v dvajsetih letih skoraj uničili državo?
No, predstavljajte si, da ni bilo osamosvojitve in tranzicije v demokracijo
ter kapitalizem. Bi to po vašem mnenju preprečilo današnje razsulo?
Površen odgovor je verjetno, da ta proces ne bi napredoval tako hitro, če
bi bili pri krmilu še naprej »preverjeni kadri«. Demokracija in svoboda
izražanja pa na površino pripeljeta poprej potlačeno samopodobo kake
kulture, ki v diktaturi ni mogla priti do izraza. Vprašanje v vseh teh
začasnih državah je, ali so socialno-psihološko dovolj zrele, da zase
prevzamejo polno odgovornost. Ali pa sistemsko prevlada prej omenjena
neodgovornost? Ponavljam, brezobzirna neodgovornost je bolezen

7. današnjega časa.
Ali moramo biti pesimistični afi je še čas, da ustavimo propad družbe?
Za optimizem res ni razloga, prav nasprotno. Napredovanje, ki sva ga prej
imenovala stanje brez vrednot, neizbežno vodi do točke zloma, v njej
smo pa tako rekoč že, ko gospodarstvo in delitev dela ne bosta več
delovala. V tej kritični točki bo vprašanje vrednot dobilo povsem
konkretne in boleče nasledke. Islandska premierka je na primer
ugotovila, da je bil islandski finančni zlom pred nekaj leti etično in ne
gospodarsko vprašanje. Zgodba o slovenski deklici, ki je rekla, da pije
veliko vode, da ne bi bila lačna, je pretresljiva. Upam, da ne, a morda je
to grozna cena, ki jo bo za svoje streznjenje moral plačati človekov
napuh.