Hojla! Tole se zgodi, če je na nedeljo dež. Obvisim za računalnikom. O, sva šla od doma, pa ne za dolgo. Naju je dež in sodra pregnala nazaj. Tokrat je nekaj novega za tiste, ki jim hribi "ne potegnejo". Toliko mi ljudje pišejo, pridite še k nam in k nam, pri nas je tudi lepo...O, vem, da je. Povsod je lepo, le oči moraš imeti odprte in od doma moraš iti. Ne vem več, kolikokrat sva jo mahnila v te konce. Vsakič je nastala druga zgodba. Polna presenečenj, lepih slik in doživetij. O, za eno knjigo jih je. Pa koliko slik bi bilo v njej. Je že v delu. Ne taka, samo iz potepanj, ampak še kaj. Lepo naj vam bo ob tem potepu po ravnicah. Vsaj tako, kot je bilo nama, ko sva doživljala predstavljeno. Srečno, LJUDJE! Janez Medvešek

1. POTEP PO PREKMURJU S LO VE NIJA

2. Nedelja je danes. Turobna in cmerava…Vremenska napoved ni bila čisto nič nedeljska in vremenarji so celo uganili. Dež, ponekje pa še sneg… Prav! Saj ne more biti vedno sonce. O, kako je lepo, ko po nekaj cmeravih dneh posije sonce. Potem je še enkrat bolj lepo. Mahnila sva jo do vrha našega hriba. Dobra ura tja in toliko nazaj. Vmes se je vsul dež, pa še malo sodre za dekoracijo. Sredi popoldneva se je znočilo in… Prav. Nov kolaž… Prižgem računalnik, kliknem na slike in odpro se mi mape. Mape slik iz resnično vse Slovenije. Zdi se mi, da sem kot Bogec, ki lahko v vsakem trenutku pogleda na kateri koli konec Slovenije. Berem in izbiram po abecedi… Ambrož, Bled, Boč, Celje, Čreta, Dražgoše, Gora Oljka, Iška, Jamnik, Kozjansko, Metlika…Prekmurje…Opa, to bo to. Kregajo me, zakaj ni nikoli nič iz nižine in iz Prekmurja…Sami hribi…Prav, pa pojdimo tja. Razmišljal sem, kako smo Slovenci srečni ljudje. V tistih dobrih dveh urah vožnje smo iz Pirana v Lendavi, ali iz Brežic v Ratečah…Vmes pa nam je Bogec natrosil toliko raznolikih lepot, da jih komaj premore ves svet skupaj. Morje in hribi, kras in prekmurske ravnice, kopno in sneg, žito in vinogradi… SREČNI LJUDJE …? Lahko bi bili, veste!

3. Sonček je bil na najini strani. Na Ptuju se ustaviva za nekaj lepih posnetkov.

4. Kako lepo je mesto Ptuj, ko ga poboža sonce…

5. Tole tisočletno pravljico vedno spravim med spomine v fotoaparatu…

6. Muzejska Dominkova hiša v Gorišnici…Praznik je bil v aprilu, pa vse zaprto. Kakšen muzej je to, če se moraš naprej najaviti?

7. Nekajkrat sem jo že naslikal. Zase za dušo in za tiste, ki bi jo imeli radi doma za okras.

8. Je pa lepo, da ti srček močneje zatiktaka, ko pogledaš detajle…

9. Take čebelnjake najdeš samo še v pravljicah, ampak lepo ilustriranih…

10. Je lepa, ne, hiška v Gorišnici …? Ja, je BILA lepa, pa so jo podrli divjaki. Še tistih nekaj cimprač, ki jih premore Slovenija ne moremo ohraniti in vzdrževati. Za bebasto orožje imamo, pa za kakšen cirkuški stadion še tudi, ampak za ohraniti kak biser za naše vnuke, zanamce in turiste, pa ni govora…

11. Ko sem tole slikal, so se zavese na oknih še premikale in živali so kraljevale na travi…

12. Potem se začno Gorice…Vinogradi in še bolj slikovita krajina. Miklavž pri Ormožu.

13. Za sekundo ustavim za cesto… Pot v pomladni raj…

14. MUZIKANT IZ PRLEKIJE Kako zasanjano in doživeto, si v Dolu, ti, nam zaigral sinoči, o, muzikant, iz daljne Prlekije. Zasanjal si nas v svoje sanje, tako si godel svoje nežne melodije. Položil glavo si na gosli svoje, nasmeh prekril ti lica je in pa oči, si z nogo dajal takt po trdem podu in godel, godel, igral si kar za dva – o, ne, za tri! Je lok čarobno potoval po struni, izvabljal iz nje je, veš, glasove zale, o, da bi gosli tvoje nikdar ne zastale, da iz njih na veke bi zvenele melodije… Kako si godel in zasanjano užival, sinoči, ti, o, muzikant – iz daljne Prlekije!

15. Na začetku vasi piše Kog… Na pol griča se ustaviva. Najdem tole za dušo.

16. Ustaviva se na domačiji Hlebec. “Lahko kaj ponudim”?, vpraša prijazen gospodar. Pa smo se zmenili za kozarček polsladkega in eno dobro prekmursko slaščico… Beseda je dala besedo in razkažejo nama hišo…Lepo, hišo za dušo, verjemite…

17. Potem jo peš mahneva na razgledni stolp na vrhu holma. Vinogradi, do kamor ti nese oko.

18. Naša Toscana… Griček pri griču in na vrhu vsakega namesto cipres slikoviti topoli.

19. Tam daleč, na sosednjem holmu kraljuje slikoviti Jeruzalem. Kako je tudi tam lepo…

20. Kako so slikovita znamenja po tem delu Slovenije. Na vrhu ubogi sin in spodaj žalostna mati. Vsak v svoji lični hiški…

21. Nadaljujeva vožnjo skozi slikovito Razkrižje, v katerem se še vedno ne moremo zmenit, kaj nam bodo sosedi Hrvati vzeli in kaj dali nazaj. Kmalu se znajdeva v Lendavi.

22. Pod slikovitim gradom se zapeljeva na vrh k Sveti Trojici…

23. In od tu naprej ti oko več ne zazna hriba…Ravnina do Blatnega jezera…

24. Tile pokojni Janoši in Pišteki še vedno gledajo na svoje Lendavske gorice in gorce…

25. Tale gorca je od včeraj… lepa, moderna. Mojstri z Balatona so jo pokrili s trstiko…

26. Tam na vzhodni strani cerkve pri sv. Trojici se je v dolini videlo nekaj s slamo pokritega.

27. No, to je pa zgodba. Midva sva iskala celo vasico zidanic v Novem Tomažu/Ujtamas… V priročniku Slovenija - Turistični vodnik, je na 492 strani slikana pravljična vasica samih “palčkovih hišk”. Pred leti sem jih slikal in slika je šla nekam v Anglijo. Pa sva hotela videti, kakšne so zdaj. Po desetletju. Gledava s Sv. Trojice in tam nekje na dnu vidim med drevjem tri hiške krite s slamo. Te niso! Iščeva naprej. Se zapeljeva celo čez mejo na Madžarsko, obrneva, sprašujeva domačine, ljudje samo skomigajo z rameni in odkimavajo z glavami. Tega ni tukaj. Spustiva se čez preval proti dolini. V vinogradu dva mlada okopavata. Pozdravim in povprašam za hiške. Nič! Prinesem knjigo in on samo skomiga z rameni.” Tega ni tukaj. Stopita malo nižje dvesto metrov, tam so neke hiše pokrite s slamo!” Pa se spustiva v dolino. Knjigo vzamem s seboj in korakava po cesti. Opa…cimprača, pokrita s slamo…Iz kleti pride domačin in naju gleda… Zmajuje z glavo…Pristopim na dvorišče in vprašam:” Dober dan, kje je tale pravljična vasica? Te spomeniško zavarovane zidanice” On pa odkimava z glavo in se ne smeji- reži! “ Spet dva s to neumno knjigo. Vrzita jo v kanto. Tega že dolgo ni več. Podrli so cimprače, gorce in naredili nove vikende…” Jecljam…”poddddrlllli…kako, podrli?” Pa mi odgovori: “ Te tri so še ostale od mnogih…Ostalo je šlo…Pojdita sem, k meni, bomo poskusili malo vina v kleti…!” O, hudiča, kako je “pasal” ta beli, da sem tisti cmok, ki je nastal v grlu poplaknil tja nekam…globoko…PODRLI! Zdaj se pa ne “hecam”, ko to pišem. V TEJ DRŽAVI NIKOLI ŠE SLIŠALI NISMO, KAJ JE TO TURIZEM! MI SMO IN BOMO ŠE DOLGO V PREDKAMENI DOBI…O, BUTALCI!!! O, Fran Miličinski, zakaj te je Bogec prekmalu vzel k sebi. Koliko mehiških nadaljevank Butalcev bi še lahko napisal. Bi se bralo…bi se…!

28. PODRLI…

29. In potem smo ga pokusili in poskušali iz vsakega soda posebej…Branil sem se z vsemi štirimi, on pa je točil, kot bi cerkev prodal…Tarnal je, da so prišli krovci, ki jih je plačala država, pa je po dveh letih v kotu streha spustila. Zdaj jih kliče nazaj, pa ni od nikjer nikogar…

30. Sam Bog ve, koliko časa sva še potem kolovratila po tistih hribih in okoli zidanic, tistih dveh, ki so k sreči ostali in tistih skrpucal, ki so tako čudne in vsem enake, da ne sodijo sem pod vznožje teh lepih Lendavskih goric, da je tisto vino malo popustilo in da sem se upal sesti za volan in namenila sva se naprej…

31. Naslednji postanek je bil v Polani pri slikovitem obnovljenem Copekovem mlinu…

32. Tako lepa potka je vodila ob potočku, da sva si vzela čas za malo “martinčkanja” in sprehoda po toplem pomladnem soncu…

33. Kako lepe so te stare prekmurske hiše in domačije. Mogočne in zanimive. Delane na “kot” in s takimi velikimi dvorišči, kjer lahko opravljajo kmečka opravila.

34. Na sredi Polane sta naredili dom štorklji. In v spodnjem nadstropju se naseljujejo podnajemniki. Ja, če imaš preveliko stanovanje, imaš probleme tudi v živalskem svetu.

35. Pa to ni res…Nebesa na zemlji. Odranci, cerkev sv. Trojice…Ustaviva se in si jo ogledava…

36. Načrt za cerkev je že l. 1946 naredil Plečnikov asistent ing. arh. Janez Valentinčič. Ljudje so sami naredili opeko navozili gramoz, potem pa je rdeča oblast prepovedala dela, material pa porabila za zadružni dom, župnika in cerkvene odbornike pa zaprla. Leta 1950 so postavili leseno cerkev. Po 17 letih pa je bilo izdano dovoljenje za to. Pri gradnji kupole se je 14. marca 1966 zgodila huda nesreča, ko se je kupola porušila in pod seboj pokopala 8 domačinov.

37. “ Dobra” oblast tudi ni dovolila, da bi se pri cerkvi naredili trije stolpi - zvoniki in so se potem dokončali pozneje. Cerkev v Odrancih je bogata s freskami, ki jih je naslikal med leti 1968 -1972 na kvadraturi preko 220 kv.m slikar duhovnik Stane Kregar. Slika za oltarjem pa je delo akad. slik. Štefana Hauka.

38. V knjigi je naslikana tale hiška v Lipovcih krita s slamo… Prepozna sva…Nekaj let…

39. Med potjo naprej proti Veržeju naju sede na malo višjem mestu opazuje božji prometnik. Dolgo pot imava še pred seboj… daj, da bo srečna, kljub tisti degustaciji…

40. NAROBE SVET Premalokrat se ustavimo in se pogovorimo, se usedemo, kaj zmenimo, se nasmejimo. Premalokrat… Je čas, vsi pravimo tako, zdaj tak. Čeprav razdalje so z vsakim dnem vse manjše, postajajo poti, ki vodijo od nas do nas vse daljše in daljše…

41. Babičev mlin na Muri se je gugal in vrtel na valovih.

42. Ogledava si ga in nadaljujeva pot. Na igrišču blizu med polčasom poplesavajo mažoretke…

43. Skozi Križevce se dvigneva za Kapelski vrh. Napolniva trebuščka, si ogledava največjo prešo daleč na okoli v gostišču in greva naprej…Sence so že dolge…

44. Kapela… Oblaki se barvajo na rdeče… Po slemenu se vračava v dolino proti domu…

45. Saj ne vem, kaj mi je bilo, da sem zavil s ceste desno, za Staro goro… Ne zastonj…!

46. Mogoče, če ne bi bil zvedav, kot sem, ne bi nikoli v življenju izvedel, da imamo v Sloveniji še en mlin na veter, ki pa še dela in si ga da ogledati…

47. Postanek v Ptuju je bil že premaknjen v noč… No, poltemo in zato še lepši…

48. Nekako se nama še ne gre domov in se še dalje potepava…

49. Stojiva ob vodi in opazujeva, kako ugaša dan. Na vzhodu je že tema in na zahodu, kamor greva proti domu, še malo proseva modrina…Dobra ura in bova doma. Doma skoraj v srcu naše lepe Slovenije. Po enem spet lepem dnevu. In lepi dnevi so kot biseri na ogrlici našega življenja

50. Pravzaprav sem bil tudi sam presenečen, kako je lepo po teh koncih. Nisva bila tam prvič, ne pa tudi zadnjič. Že čez nekaj dni sva jo mahnila spet tja. O, tisto je šele bila pravljica. Pa kmalu potem spet. Pa, četrtič, petič in pa za več dni skupaj… Ampak o tem kdaj drugič. Če še koga nisem prepričal s temi mojimi kolaži, da živimo v sanjsko lepi deželi, ki nam jo celo tujci zavidajo in nam jo že vseskozi po koščkih kradejo, potem ga je Bogec dal po pomoti živeti sem. Mi, ki pa to vidimo, smo veseli in ponosni, da smo tu, na tem posebnem koščku lepe zemlje, ki je prav v tem delu še bolj zanimiva in zala. Hvala ti, kdor koli si, ki si nam namenil tako lep dom. Besedilo in fotografije ter slike - pasteli…Janez Medvešek Pesmi sta iz mojih knjig SANJE in NI VSAKOMUR DANO Glasba na citrah je delo mojstra Tomaža Plahutnika Narejeno na dan sv. Valentina, 2011 za VSE, ki imate RADI S LO VE NIJO! [email_address]